Molitev za vernika pomeni vzpostavljanje stika in osebnega odnosa z Bogom. Z njo se molilec želi Bogu zahvaliti, ga za nekaj prositi ali pa z njim deliti svoja razmišljanja in čustva.
Molitev je tudi način, kako molivec prisluhne Bogu in v njej razločuje Božjo voljo za svoje življenje.
Za molilca je molitev dejavnost na miselni, čustveni, telesni in duhovni ravni. Skozi molitev človek usmerja svoje misli, besede in dejanja k Bogu, svetnikom, Mariji ali angelom varuhom. Lahko je prosilna, zahvalna ali slavilna.
Katoliška Cerkev uči, da “ustna molitev” povezuje telo z notranjo molitvijo srca. Tudi najgloblja notranja molitev ne more obstajati brez ustnega izražanja in mora vedno izhajati iz osebne vere. Z molitvijo očenaša nas je Jezus naučil najpopolnejše oblike molitve. Premišljevanje pa je molitveni premislek, ki temelji predvsem na Božji besedi iz Svetega pisma. V premišljevanju vključimo misli, domišljijo, čustva in želje, da bi poglobili svojo vero, spreobrnili svoje srce in okrepili voljo za hojo za Kristusom. Je priprava na ljubeče zedinjenje z Gospodom.
Papež Janez Pavel II. je poudarjal pomen rožnega venca: “Rožni venec Device Marije (Rosarium Virginis Mariae), ki se je postopoma oblikoval v drugem tisočletju pod navdihom Svetega Duha, je priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo priporoča cerkveno učiteljstvo.”
Danes slavilna molitev, pogosto ob spremljavi glasbe in inštrumentov, postaja vedno bolj prepoznavna in priljubljena. Prav tako so poznane oblike molitve, kot je taizejska molitev.
Obstajajo tudi različni načini molitve, ki jih lahko spoznavamo preko delavnic, kot so na primer “Delavnice molitve in življenja” ter druge podobne pobude.