Sveto bolniško maziljenje je zakrament ozdravljenja, namenjen bolnikom in ostarelim. V veri, da Bog lahko, če tako želi in če imamo dovolj močno vero, ozdravi naše bolezni, olajša bolečine ali nam nakloni duhovno tolažbo, prejmemo ta zakrament kot izraz Božje milosti. Bolniško maziljenje prinaša tudi duhovno moč, ki nam pomaga sprejeti naše stanje.
Bolniško maziljenje se podeljuje na prošnjo bolnika ali njegovih svojcev, bodisi ob obisku duhovnika pri bolniku ali v cerkvi, na primer pred večjim kirurškim posegom ali ob poslabšanju bolezni. Svojci ali bolniki se lahko obrnejo na duhovnika pred ali po maši s prošnjo za ta zakrament.
Prvi petek je dan, ko duhovnik obiskuje bolnike in ostarele. Svojci so naprošeni, da obvestijo župnijo, če kdo želi duhovnikov obisk ob prvem petku.
Bolezen in trpljenje pogosto prebudita v človeku globoka vprašanja. Bolezen ne prizadene le telesa, ampak tudi duha, kar lahko vodi v potrtost, tesnobo ali dvom. Krščanska skupnost že od samega začetka posveča posebno pozornost skrbi za bolnike, saj Bog ne pušča človeka samega v bolezni. Bolniško maziljenje prinaša olajšanje, pomiritev in posveti trud zdravnikov, bolniškega osebja in svojcev. Ta zakrament je znamenje Božje odrešenjske milosti, ki ozdravlja in okrepi trpečega.
Bolniško maziljenje obnavlja zaupanje v Boga, pomaga v boju proti skušnjavam in utrjuje zakrament sprave, saj odpušča grehe, ki se jih bolnik ni mogel spovedati, ter odpravlja posledice grehov, ki še ostajajo.
Kdo lahko prejme zakrament bolniškega maziljenja
Čeprav se zakrament včasih napačno imenuje “poslednje maziljenje”, ni namenjen le umirajočim. Prejeti ga lahko vsak kristjan, ki je tako bolan, da bi bolezen lahko vodila v smrt, pa tudi starejši, katerih življenjske moči slabijo, ali bolniki, ki so pred večjim operativnim posegom. Zakrament naj ne bi bil podeljen bolniku šele na pragu smrti ali ko je ta že mrtev.
Obred bolniškega maziljenja
Obred se običajno obhaja v molitvenem okviru, razen v nujnih primerih. Bolnikovim sorodnikom, prijateljem in oskrbnikom se priporoča, da so prisotni, saj njihova navzočnost in molitev izražata skrb ter solidarnost skupnosti z bolnikom. Obred se začne z molitvijo kesanja, po potrebi pa lahko bolnik prej opravi sveto spoved. Nato sledi branje iz Svetega pisma. Duhovnik med obredom maziljenja najprej molče položi roko na bolnikovo glavo, nato pa z oljem naredi znamenje križa na čelu in dlaneh ter moli: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Amen. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi. Amen.« Zaključi se z molitvijo Očenaša in možnostjo prejemanja svetega obhajila, obred pa zaključimo z blagoslovom.
Poslednji zakrament
Poslednji zakrament ni bolniško maziljenje, temveč sveto obhajilo, imenovano sveta popotnica, kar pomeni “oskrba za pot”. Evharistija je duhovna hrana, ki pripravi vernika na prehod v večno življenje. Tako kot uvajanje v krščanstvo obsega zakramente krsta, birme in evharistije, se tudi kristjan na zadnji poti opre na zakramente sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. S tem zadnjim dejanjem kristjan prejme Kristusovo telo in se pripravi na sprejem Božjega usmiljenja.
Prvi petki
Tretja Božja zapoved nas zavezuje k posvečenju Gospodovega dne. Kadar zaradi starosti ali bolezni naši bratje in sestre ne morejo več redno prihajati k bogoslužju, krščanska skupnost poskrbi, da so povezani z oltarjem. Mnogim to prinaša tolažbo in moč. Ob prvih petkih duhovnik obiskuje bolnike in ostarele ter jim prinaša sveto obhajilo. Prav je, da svojci ali župnijski sodelavci, zlasti člani župnijske Karitas, poskrbijo, da tisti, ki želijo prejemati obhajilo, to tudi dobijo. Tako bo celotna skupnost povezana okoli oltarja, od koder vsi črpamo hrano za naše duhovno življenje.