Krst je zakrament, ki zajame celotno osebo in ji podari novo življenje. Kdor zaprosi za krst zase ali za svojega otroka, prevzema resno odgovornost. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu, spovedovali svoje grehe in priznavali, da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so svoje grehe in prosili za odpuščanje. Namen Janezovega krsta je bil globoka sprememba mišljenja ljudi.
Podobno kristjan s krstom postane nov človek, odrešen z Jezusom Kristusom. S tem postane posinovljenec nebeškega Očeta in vstopi v Cerkev. Prejme dostojanstvo laika, postane član Božjega ljudstva, živi kamen Cerkve in svetišče Svetega Duha.
Pri krstu so ključne tri besede: Božja beseda, po kateri nam Jezus daje Svetega Duha; beseda krščanske skupnosti, ki krščenca sprejme v Cerkev; in beseda krščenca, ko se odpove zlu in izpove svojo vero.
Obred krsta
Krst ima tri bistvene elemente: potopitev v vodo, izgovorjene besede krstitelja, ki krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”, ter vera, s katero krščenec ali njegovi starši sprejmejo to besedo.
Trije obredi dopolnjujejo osnovni obred krsta: maziljenje s sveto krizmo nakazuje birmo, ki jo bo podelil škof; izročitev belega oblačila predstavlja dar novega življenja v Gospodu; in izročitev krstne sveče, prižgane ob velikonočni sveči, simbolizira Kristusovo luč.
Botri
Botrstvo izvira iz časa prve Cerkve, ko so se odrasli odločali za krst in si izbrali zgledne kristjane, ki so jih vodili k veri. Ti “učitelji” so ob krstu jamčili za novokrščenca in se zavezali, da jim bodo pomagali pri duhovni rasti.
Ko so začeli krščevati otroke, so botri prevzeli tudi skrb za materialni položaj krščenca, zlasti v primeru smrti staršev ali hude revščine.
Botri morajo biti izbrani premišljeno. Gre za priče vere in občestva, ki morajo biti prepričani kristjani. To pomeni, da živijo skladno s krščanskim naukom in imajo prejeto vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo). Če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Botrstvo se odkloni tistim, ki so samo civilno poročeni ali neporočeni, a živijo skupaj, ter tistim, ki so bili kaznovani zaradi resnih kaznivih dejanj ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročili pohujšanje (npr. odvisniki, preprodajalci, nasilneži). Prav tako niso primerni kristjani, ki zavračajo zakramente in ne praznujejo Gospodovega dneva ali drugih cerkvenih praznikov.
Biti boter je velika čast, vendar še bolj odgovornost in naloga. Z zgledom in nasveti morajo botri podpirati vero novokrščenca in pomagati staršem v tej odgovorni nalogi.